Radio City Forumi

Dobro jutro! Ali je dober dan za mene? No, v vsakem primeru ni bila lahka noč... Kaj lahko povem po prvem dnevu moje preizkušnje? Začelo se je zelo dobro. Takoj sem našel delo, hvala Bernard, razvažal sem pakete. Za odlično kosilo. Nato druga služba, od 15.30 do 20.00 sem lepil nalepke s črtno kodo na različne izdelke in jih pakiral. Cele prste imam porezane od kartonskih škatel. Za 2000 SIT. Definitivno sta to bila najtežje zaslužena dva jurja v mojem življenju. In potem? Ja, seveda je bilo prelepo da bi trajalo. Morda je bila to moja pregovorna smola? Ne vem. Gospa, ki je obljubila, da mi bo ponudila prenočišče, če ji po pleskanju očistim stanovanje ni prišla na dogovorjeno mesto. Morda si je premislila? Morda sem jo jaz čakal na napačnem mestu? Ne vem. Vem samo to, da sem pri 2000 tolarjih imel 2300 premalo za najcenejše prenočišče v Celju. Ob praznem telefonu in dežju zunaj sem pač nato nekako prestal to noč. Veliko serm razmišljal in ugotovil, da je res, da ta moja preizkušnja morda ne bo dokazala veliko. Da dejansko, že zaradi mojega statusa in medijske podpore, ne bom občutil kako je ko si zares na cesti. Ampak iskreno verjamem, da bom spoznal veliko dobrih ljudi, ki so pripravljeni pomagati kar tako, iz dobrote svojega srca in morda, le morda, s tem vlil nekaj upanja ljudem, ki nimajo take sreče kot jaz v življenju. Ki so dejansko ostali brez vsega. Upanje, da ne glede na to v kako brezizhodni situaciji se znajdeš, je vedno tu nekdo, ki ti je pripravljen pomagati. In že samo misel na to je vredna tega, da vztrajam. Ker so dobri ljudje okoli nas. Taki, ki vidijo preko ograje materialnega, ki nas slepi.

Zdaj grem naprej. Še se oglasim. Bodite srečni! Delajte vse na tem, da izkoristite trenutke s tistimi, ki jih imate radi do popolnosti. Nikoli ne veste namreč, kdaj se lahko nehajo. Pogrešam vas.

Nazadnje urejal/a Bor 19 Sep 2006 11:22; skupaj popravljeno 1 krat

Zgornji tekst je Dejan napisal po svoji prvi noči na cesti.

Dejanov podvig si zasluži pregleden dnevnik njegove preizkušnje, zato vas prosim, da komentarje k dnevniku pustite tukaj: http://www.radiocity.si/forum/viewtopic.php?t=3342.
Dejan jih bo z veseljem prebral.

K Dejanovim zapisom tukaj, bom, tako kot bo Dejan uspel pošiljati, dodajal tudi slikovni material. Slike (z izjemo slik prvega dneva) niso najboljše kvalitete, ker jih Dejan slika s svojim mobilnim telefonom.

Dejanova velika preizkušnja. Dan 1.

V ponedeljek (18. 9.) zjutraj smo Dejanu poklonili 2 uri spanca več, kot ga dobi sicer in ga zbudili šele nekaj pred sedmo uro. No, vsaj mislili smo, da ga bomo. Večino noči zaradi razburjenja ni prespal.

Dejanova bledica izdaja, da noč pred veliko preizkušnjo ni bila sladka.

Matjaž (Šalca) je Dejanu preden ga je odpeljal v Celje temeljito pregledal nahrbtnik, če v njem res ni nič razen, polnilca za telefon, zobne ščetke in rezervnih spodnjic.

Prvi trenutki po tem, ko je na svoje presenečenje izvedel, da bo njegova velika preizkušnja v Celju.

Nekaj minut kasneje, ko je že na glas govoril, da je "Celje lepo mesto".

Dejanova velika preizkušnja. Dan 2.

Po neprespani noči (načrti, da bo pospravljal stanovanje za prenočišče so se izjalovili) je Dejan še tistih 2000 tolarjev (minus jutranja kava, ki si jo je kupil) podaril klošarju v Celju. In začel iskati novo delo, da se neprespana noč, ki jo je v strahu prečul na postaji, ne bi ponovila.

Dejan po prvi, neprespani noči.

Dejanova torkova dopoldanska služba. Striženje psov. Na sliki briard UX in Dejan. Dejan je na desni.

No, evo ga. Drugi dan je pravzaprav za mano. Lahko rečem, da je nekaj slabega, kar se je zgodilo prejšnjo noč zdaj prišlo nazaj. Najprej brezplačna kava (hvala Aleška), nato friziranje kužka v Pasjem stilu (hvala Jasna) in še zanimivo delo v arhitekturnem biroju 73 (hvala Grega). Hrane je bilo več kot dovolj, zdaj me čaka še prenočišče pri Gregorju doma. Končno noč v topli postelji... Zdaj je vse, kar si želim le še, da bi me Bor zbudil kako uro kasneje! Smile

Jutri imam namreč dopust. Dva dni sem precej trdo delal, zaslužil dovolj denarja, da si lahko privoščim poceni nočitev, čaka me povabilo na piknik, nogometno tekmo in še v kino zvečer, tako da mislim, da me čaka zanimiv dan. Morda malo manj za vas, ker se res ne bo zgodilo nič dramatičnega, čeprav človek nikoli ne ve... Wink

In še o dobrih ljudeh... Res je, so. Ampak žal so tudi slabi. Ker očitno morajo biti. Zaradi ravnovesja. Ali pa zato da nas na dobre ljudi opozorijo? Kot je noč črna, da lepše vidimo zvezde? In če je tako, zakaj srečanja s slabimi ljudmi tako bolijo? Morda pa je tako, da bi bila zaman zdravila, če ne bi imeli ran? Bi brez slabega dobrota preprosto izginila? V to ne verjamem. Verjamem pa, da se le dobro z dobrim vrača in da je sreča vedno okrog nas. Le mi smo prevečkrat preveč zaslepljeni, da bi jo videli. Pa tako malo je potrebno...

Dejanova velika preizkušnja. Sreda, Dan 3.

Čeprav nihče ni dvomil v to, da se bo Dejan, jezičen kot je, znašel. Se je 2. dan znašel tako dobro, da je današnjo sredo razglasil za turistično sredo. Osebno me je to razjezilo, saj ni namen akcije, da ima Dejan mini dopust v Celju, ampak, da se znajde v položaju, ki bi mu dal toliko misliti, da bo bližje razumevanju tistih, ki ostanejo brez vsega.

Dejan na svojem počitniškem touru; pred Pokrajinskim muzejem v Celju.

Dejan na svojem počitniškem touru; vidno zadovoljen na glavnem trgu v Celju.

Pozdravljeni! Včeraj se mi ni uspelo priklopiti, tako da bom poskušal danes biti bolj izčrpen.

Prebiram vaše misli in komentarje in imam nekaj svojih, ki bi jih dodal. Torej:

1. jaz od začetka te velike preizkušnje nisem in ne bom živel kot klošar. Ni moj cilj zbrati 300 sit za liter in razglabljati o tem, kako me je huda življenjska izkušnja popeljala na cesto. Jaz na vse kriplje poskušam dobiti delo in si pošteno prislužiti svoj denar ali kosilo ali nočitev. Za nič ne bom prosil. ČEPRAV veliko ljudi to povezuje s klošarstvom. Pa ni. Sem pač tak tip človeka, ki nikoli ne obupa in vem, da se da, le če je človek pripravljen res veliko žrtvovati za to. Osebno sem v teh nekaj dneh spoznal kar nekaj življenjskih zgodb, ki so me osupnile. Ampak o njih več kasneje.

2. Res je, imam prednost, ker je zadeva medijsko podprta. Res je, Celje morda ni bila najboljša izbira v smislu anonimnosti, ampak v osnovi, v bistvu, pa mi je uspelo dokazati, da so ljudje, ki so pripravljeni pomagati. In jaz želim le, da bi vsi to vsaj poskušali razumeti. Razumeti bistvo tega mojega eksperimenta, ki ni v tem, da jaz preživim noč pod milim nebom. Niti ne v tem, da se s tem problemom soočam samo do petka. Da sem lačen ali žejen. Ampak je v tem, da vsaj malo pokažem, da se da. Da lahko najdemo pot iz kakršnekoli krize (ni nujno, da je ta materialnega značaja), če smo le sposobni verjeti, da je lahko bolje. Da ne sanjamo o boljšem, ampak da naredimo vse, da ga tudi dosežemo. In da nam življenje v tem primeru pošlje na pot ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati. Ampak prvi korak moramo narediti sami. V svojih glavah.

Dovolj razmišljanj. Kje sem zdaj? Daleč od doma. Zdaj boste lahko zadovoljni tudi vsi, ki ste dvomili v mojo uspešnost zaradi medijske prepoznavnosti. V mestu, ki ga absolutno ne poznam. Kjer so vsi le tujci. Ampak bom vzdržal in našel to, kar mi je pač dano tu najti. Mislim, da bom ok. Popravek! VERJAMEM da bom ok. Zdaj grem na tržnico. KAj pa vem, morda pa potrbujejo koga, ki bi malo pometel naokrog ali pa prekladal kakšne kište. Za kilo slastnih jabolk. Mmmmmmm... Lep dan želim vsem in prosim, res prosim, če pogledate v bistvo. KEr ko berem nekatera sporočila vidim, da nekateri res zaradi dreves ne vidite gozda. Izkoristite dan. Povejte svojim najbližjim da jih imate radi. Če pa je res, ne? Cool

Dejanova velika preizkušnja. Četrtek, Dan 4.

Dejan se je razjezil, ker smo ga praktično ugrabili in odpeljali iz Celja. V Zahodno Slovenijo. V mesto katerega ime še ne bomo razkrili. Na nek način je moral dobiti sveži štart, saj se je Celje izkazalo kot mesto, kjer je vpliv Radia City premočan. Ljudje so že dobesedno lovili Dejana. Ni bil to namen akcije. V Dejanovi veliki preizkušnji sta pred njim še dva dneva. Brez denarja, v tujem mestu, na cesti.

Dopis k jutranjemu zapisu (zgoraj). Skrbi me za Dejana, na slikah, ki jih je poslal čutim, da mu gre slabo. Sad

Ko je sreča, da najdeš WC.

Kaj res zgledam, kot narkoman, da se me vsi izogibajo in nihče ne pogovarja z mano?

Dejan, vidno utrujen in izmučen.

Dejanova velika preizkušnja. Petek, Dan 5.

Po jutranji drami, ki jo je povzročila Dejanova nedosegljivost, sem se ponudil, da se po Dejana odpeljem v Novo Gorico, ampak preprosto ni zdržal in je ob 8.30 voznika avtobusa pregovoril, da ga 'na lepe oči' pelje v Maribor.

Dejan na poti v Maribor.

Dejanov prihod v Maribor.

Dejan in jaz. Dobro je, smisla za humor ni izgubil! Smile